Motnje hranjenja

Ko hrana ni več samo hrana

Motnje hranjenja so gotovo kompleksna motnja in razumevanje zahteva globlji uvid v posameznikovo življenje, ki presega izolirano obravnavo »napačnega« prehranjevanja.

Motnja zgolj simptom čustvenih zapletov

Motnje hranjenja niso vedno povezane s samovšečnostjo ali »plitvostjo« sodobnega človeka, ko si za vsako ceno želi biti vitek, suh in v skladu z idealom lepote, s katerim družba vsak dan pritiska nanj. Morda je najbolj šokantno, da motnje nimajo veliko skupnega s hrano, četudi se vse ves čas vrti le okrog nje: preštevanje kalorij, neprestano tehtanje itd. Prizadevanje biti suh, povsem okupira posameznika. Toda anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje in druge motnje so pogosto zgolj izraz globokih in čustvenih tem, »motnja« pa služi kot obramba pred soočanjem z resničnimi vsebinami. Je pravzaprav način upravljanja z bolečimi čustvenimi tokovi, o katerih pripovedujejo tudi osebe, ki prihajajo v stik s svojim »problemom«. Oboleli za bulimijo na primer povedo, kako z bruhanjem hrane izbljuvajo tudi vsa neprijetna čustva in občutke, kot so jeza, žalost, sram, gnus, osamljenost, bolečina idr. Čutijo olajšanje, četudi drastične posledice nepravilnega prehranjevanja peljejo v izčrpanost in kasneje celo v smrt.
Dejstvo je, da so vsa čustva zdrava, vsako čustvo ima svojo funkcijo, le da je s tistimi neprijetnimi (npr. krivda, jeza, strah …) težko upravljati. Če človek tega ne zmore ali ne zna, še ne pomeni, da se čustva znebi, temveč ga skrije, potlači, ta pa še z večjo močjo vpliva na njegovo življenje in se izraža v obliki raznih motenj, ekstremnih vedenj ipd.

Vrste motenj

Čeprav so po diagnostičnih kriterijih za mentalne motnje (DSM-IV) omenjene zgolj tri oblike motenj hranjenja in sicer anoreksija nervoza, bulimija nervoza in neopredeljena motnja hranjenja, je v kratki predstavitvi omenjeno še kompulzivno prenajedanje. Poleg teh poznamo še druge motnje hranjenja, kot so npr. ortoreksija (obsedenost z zdravo in kvalitetno prehrano), pika (uživanje neužitnih stvari, npr. kreda), ruminacija (ponovno prežvekovanje že zaužite hrane) idr.

Anoreksija (Anorexia Nervosa)

Zanjo je značilna zavestno povzročena »nenormalno« nizka telesna teža, ki je glede na starost in višino 15 odstotkov pod normalno; intenziven strah pred pridobivanjem kilogramov, ki so za določeno starost in višino običajni; popačena predstava o lastnem telesu in teži; pretirana zaposlenost z lastnim videzom ter odsotnost menstruacije (amenoreja). Osebe so običajno nagnjene k perfekcionizmu, visoki storilnosti, pretirani redoljubnosti in so vase zaprti. Ni pa nujno. Posameznik odklanja hrano in izgublja težo – s pomočjo nadzora nad vnašanjem hrane nadzira vse svoje življenje.

 

 

 

Bulimija (Bulimia Nervosa)

Pojavlja se kot ponavljajoče se epizode izrazitega prenajedanja s hrano(običajno zelo kalorično), ki jim sledijo »načini« preprečevanja pridobivanja telesne teže, kot je npr. zavestno izzvano bljuvanje, uporaba odvajal, ekstremna telovadba, strogo postenje ipd. Svoja čustva krivde, sramu, gnusa in popolnega poloma nadzirajo z bljuvanjem hrane, kar za krajši čas sicer prinese olajšanje, potem pa se spet pojavijo občutki »lakote«, krivde, lastne ničvrednosti in občutki nesposobnosti nadzora nad tem vedenjem ter praznine, ki ponovno pripeljejo na začetek novega cikla. Motnja se pogosto odraža tudi v drugih destruktivnih vedenjih (npr. spolna promiskuiteta, patološko laganje, kraja v trgovinah).

 

 

 

Kompulzivno prenajedanje

Gre za prehranjevanje z ogromno količino hrane, veliko večje, kot bi jo v podobni situaciji pojedla večina drugih ljudi. V primerjavi z bulimijo se ljudje, ki se prenajedajo, nimajo namena znebiti se hrane, ki jo zaužijejo. Prehranjujejo se skrivaj, ko so sami, spremljajo jih občutki sramu in gnusa. Jejo toliko časa, dokler ne čutijo slabosti ali bolečine. S hrano polnijo čustveno praznino, da bi se počutili zadovoljni (čustveno prehranjevanje). Prenajedanje je običajno posledica pomembne čustvene prizadetosti. Gre za mehanizem soočanja s stresom, depresijo, anksioznostjo, jezo in drugimi neprijetnimi čustvenimi stanji.

Ob tem pa je treba poudariti, da vsako prenajedanje ni tudi že kompulzivno, temveč je treba upoštevati okoliščine, kot so na primer prazniki, zabave ipd., ko se poje veliko več hrane kot običajno.

 

Objektivno suh – subjektivno debel

Vsako hujšanje ni motnja hranjenja. Motnja presega potrebo po izgubi teže zaradi zunanjih kriterijev, človek s pomočjo hrane vzdržuje neke globlje povezave, nepoznane zavesti. Dekleta in fantje, moški in ženske, ki padejo v kremplje te ali one motnje, se takrat, ko postanejo učinki njihovih posegov v telo vidni, ne počutijo suhi, privlačni in vitki, četudi že zdavnaj ustrezajo vsem objektivnim merilom vitkosti. Sebe še vedno zaznavajo in doživljajo kot grde, ogabne in imajo občutke krivde in praznine, ki jim ne znajo dati imena. Niso zadovoljni. Poleg tega pa jih ponižujejo še opazke tistih, ki ne razumejo, da ne hujšajo zaradi »vitke linije«, in ki ne razumejo, da ni enostavno potegniti črte ter v svoje življenje vpeljati novega sistema prehranjevanja, saj bi le to ogrozilo njihov čustveni obstoj.

Pomoč

Tehnično bi motnje hranjenja lahko »ozdravili« tako, da bi osebe, ki jih pogoltne brezno odvisnosti od hrane, naučili, kako se prehranjevati. Toda naučiti jih je treba mnogo več: kako zaživeti v polnosti, se dotikati samega sebe in svojih najbolj temnih plati življenja, si dovoliti čutiti čisto vse, si dovoliti sprejeti sebe tudi tam, kjer te drugi ne sprejemajo, in si dovoliti, da te sprejemajo drugi tudi tam, kjer se še ne sprejmeš sam.
Pri motnjah hranjenja velikokrat tako slišimo: »Sprejmi svoje telo, samega sebe; imej se rad«, a vsi vemo, kako enostavno je to reči in kako težko narediti. Kje so tisti zadržki, ki preprečujejo, da bi postavili sebe na prvo mesto, z napakami in odlikami vred?

Vzroki in izgovori

Vzrokov, zakaj človek poseže po tako nekonstruktivni obliki reševanja svoje stiske, je več; mednje se prištevamo biološke (genetika), družbene (ideal lepote,) odnosne (družinsko okolje) in druge, a iskanje »povzročitelja« zna biti zgolj izgovor, da človek ničesar ne spremeni. Ob kazanju s prstom na druge (na primer na družbo ali na odnose s starši v zgodnjem otroštvu) ostaja pasiven in v sebi ne zmore najti moči za soočenje s samim sabo. Občutki krivde, ki se morebiti pojavijo na drugi strani, ko starši bodisi z opravičevanjem svoje nemoči v zunanjih vzrokih bodisi z obtoževanjem samega sebe, da so »zgrešili« z vzgojo, sebi in otroku odvzamejo še priložnost, da se povežejo in s čustveno aktivnostjo začnejo odstirati masko bolezni.

Bolj kot iskanje vzrokov, je tako treba slišati človeka, ki še ne zmore prisluhniti samemu sebi. Kot že omenjeno, imajo tu pomembno vlogo njegovi bližnji, ki se ne ustrašijo klica na pomoč, ko jim njihov najstnik ali odrasla oseba, z motnjo sporoča, naj resno vzamejo čustva, ki se v njih prebujajo ob skrajnih oblikah prehranjevanja. Le tako bodo zmogli spodbuditi »trpečega«, da v svojem življenju poišče smisel in najde oporo, ki ga bo naučila več kot le zdravega prehranjevanja in mu odprla vrata tudi v kakovostnejše medsebojne odnose.

Takrat pa, ko starši iz kakršnega koli razloga niso »prisotni« (bodisi sami živijo v svetu alkohola, nasilja in zlorab bodisi zgolj ne zmorejo, nočejo ali ne znajo vzpostaviti stika s svojim otrokom), naj »odsotnost« roditeljev (včasih tudi čisto fizična) ne postane izgovor, da si človek ne poišče sočloveka, ki bo razumel. Razumel tisto, česar še sam ne more. Razumel, kako je hudo biti v kletki samega sebe. Razumel, kar je težko sploh dojeti.
Naj potrka na vrata. Naj pokliče. Naj piše neznancu. Nekdo bo prebral. Nekdo bo tam. Nekdo se bo vsaj potrudil razumeti. Nekomu ni vseeno. Četudi je to včasih res težko sprejeti.

Zmote o motnjah hranjenja

Prepričanje, da za motnjami hranjenja trpijo zgolj najstnice, je napačno. V resnici za motnjami hranjenja, kamor najpogosteje prištevamo anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje, trpijo starejše ženske, otroci in tudi moški. Resda prevladujejo ženske, vendar po nekaterih podatkih le 10 odstotkov moških priznava motnjo in po vsej verjetnosti jih je še veliko, ki motnje ne priznavajo. Motnje hranjenja namreč veljajo za »žensko« motnjo in priznanje bi za moškega pomenilo dodatno tveganje za stigmatiziranje, saj bi potem veljali za še bolj »nenormalne«, »poženstvene« ipd. Daleč od resnice je, da so moški z motnjo hranjenja homoseksualci – spolna usmerjenost pri motnji nima nobenega pomena.
Prav tako ne moremo zgolj po videzu prepoznati anoreksije. Anoreksija se včasih skriva za povprečno težo bolj suhega telesa, tj. od 5 do 15 odstotkov pričakovane telesne teže glede na starost in višino. Če je človek videti »shiran«, to še ne pomeni, da ni anoreksičen in da njegovo zdravje ni ogroženo. Prav tako pa vsak »suhec« še ni anoreksičen.
Nekateri anoreksiki posegajo po sladkarijah, četudi to pomeni le en bonbonček na dan, in občasno zaužito tudi namenoma izbljuvajo. Tako se bulimija in anoreksija lahko prepletata. Oboji so v veliki življenjski nevarnosti. Četudi velja prepričanje, da bulimija »ni tako nevarna«, to ni res. Ko človek načrtno bljuva, zlorablja odvajala in ekstremno telovadi, je v veliki nevarnosti, ki lahko vodi v smrt. Prav tako je nevarno kompulzivno prenajedanje, ki ni značilnost lenih ljudi, temveč je način upravljanja s čustvi na nekonstruktiven in za človeka škodljiv način.

Motnje hranjenja je opisala dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. družinske terapije