Igre na srečo

Pri zasvojenosti z igrami na srečo gre za postopek omamljanja s škodljivim vedenjem (hazardiranjem), ki v igralčevih možganih, tako kot pri ostalih ne-kemičnih zasvojenostih, povzroča sproščanje kemičnih snovi (endorfinov). Posledica je občutek užitka, močnega vznemirjenja oz. občutek omamljenosti – v vseh primerih se pri tem zavest posameznika močno spremeni.

Ko vstopiš v igralnico, se pred teboj odpre »tvoj svet«, za kar se seveda še posebej potrudijo lastniki igralnic, ki s ponudbo »nerizičnih začetnih vložkov pri igrah«, posebnimi akcijami in erotičnim vzdušjem svojim gostom izkažejo vrhunsko gostoljubje. Veliko ljudi se najbolj sprejeto, cenjeno in samozavestno počuti prav v igralniškem okolju – žal z umetno zrežiranim in jasnim ciljem, oguliti »cenjenega gosta« do kože.

Žalosten je tudi prizor poraženega igralca v jutranjih urah, ko se s prazno denarnico in »izčrpano« kreditno kartico poln sramu vleče proti domu, šepetajoč sam pri sebi: »Ah, danes pa nisem imel sreče …« In kaj ima sreča pri tem?! Zdi se, da bi izraz »igre na srečo« lahko mirno preimenovali v »tragedijo brez možnosti srečnega zaključka«.

Ko celostno opazujemo vedenje osebe, ki je odvisna od iger na srečo, lahko opazimo, da postopoma telesno, osebnostno, socialno in duhovno propada, kar je razlog več, da tovrstno vedenje razumemo kot resno obliko zasvojenosti. Seveda pa tovrstnih odvisnikov ne najdemo samo v igralnicah; velikokrat so ljudje na enak način zasvojeni s sklepanjem tveganih poslov, polnih adrenalina in privlačne vznemirjenosti.

Odvisnost od iger na srečo se običajno začne zelo nedolžno. Že v prvem letniku srednje šole začnejo dijaki igrati loto in ostale »hitre srečke«, malo zaradi vznemirjenja in zabave, malo mogoče zaradi želje po hitri in nenaporni uresničitvi mladostniških sanj (materialnih in nematerialnih). Tudi dobra zabava se lahko – ko je v poznih urah že vse zaprto – mimogrede konča v igralnicah, ki imajo delovni čas »prilagojen oz. prijazen do uporabnika«. V igralnicah tudi ni tečnih žena in nasilnih možakarjev, pa zaskrbljenih staršev, kaj šele razvajenih otrok s svojimi zahtevami. Si svoboden, močan, vse imaš »pod nazorom«.

Pot zdravljenja

Pot iz tovrstne zasvojenosti ni enostavna, saj so igre na srečo »legalna droga«, dostopna brez posebnega napora. Tudi družba jo sprejema kot nekaj povsem normalnega, kot obliko zabave za prosti čas (podobno kot alkohol). Zaradi tega pogosto ne razumemo, da gre za resno in kompleksno vrsto zasvojenosti, in ji ne posvečamo prepotrebne pozornosti. O tem govori tudi dejstvo, da v Sloveniji pravzaprav ni uradnih institucij za zdravljenje te vrste odvisnosti. Označena je kot psihološko oz. duševno stanje, odvisnike pa se v primeru, da so nagnjeni k depresiji ali samomoru, usmeri na razne psihiatrične službe, kjer dobijo ustrezna zdravila za vzpostavitev kemičnega ravnovesja v možganih. Tovrstna obravnava je izrazito preskromna in prepovršna.

Veliko uspešnejši se zdijo terapevtski programi zdravljenja, v katerih imajo odvisniki od iger na srečo v sobivanju z ostalimi zasvojenci (ali ob rednem srečevanju z njimi) možnost celovitega soočanja z lastno izkrivljeno samopodobo in tudi s postopnim preoblikovanjem vedenja v smeri izbire novih, boljših in realnejših načinov zadovoljevanja potreb. Sodelovanje najbližjih (staršev, otrok, partnerjev) je pri tem seveda pomemben dejavnik. Tudi redno obiskovanje kakovostnega psihoterapevta (ki jih v Sloveniji žal ni veliko!) je vsekakor dobra odločitev. Ustrezna psihoterapija odvisniku pomaga zajadrati nazaj v življenje brez bega v igralnice in podobna omamna vedenja, ki se s hazardiranjem pogosto prepletajo: alkoholizem, odvisnost od odnosov, strastno kajenje, jemanje kokaina, pomirjeval in poživil, deloholizem ipd.).

V Sloveniji že deluje skupina za samopomoč Anonimni hazarderji, ki deluje po metodi svetovno znanih skupin Gambler Anonymus (izhajajoč iz prvih tovrstnih oblik samopomoči – Anonimni Alkoholiki).

Vprašalnik

Da bi lažje prepoznali, ali ste na poti v zasvojenost z igrami na srečo, vam je lahko v pomoč precej razširjen vprašalnik:

  1. Ali ste kdaj izostali z dela zaradi iger na srečo?
  2. Ali je hazardiranje prizadelo vaše družinsko življenje?
  3. Ali je hazardiranje škodilo vašemu ugledu?
  4. Ali ste kdaj čutili obžalovanje zaradi hazardiranja?
  5. Ali ste kdaj igrali na srečo, da bi poplačali dolgove ali rešili finančne težave?
  6. Ali ste zaradi hazardiranja znižali življenjske ambicije ali učinkovitost?
  7. Ali ste po izgubi čutili, da se morate čim prej vrniti in priigrati denar nazaj?
  8. Ali ste po dobitku čutili močno potrebo, da se vrnete in zadenete še več?
  9. Ali ste pogosto igrali do zadnjega centa?
  10. Ali ste si kdaj izposodili denar za igranje?
  11. Ali ste kdaj kaj prodali, da bi dobili denar za igranje?
  12. Ali ste omahovali, da bi priigrani denar uporabili za pokritje vsakdanjih stroškov?
  13. Ali ste bili zaradi igranja nepozorni do sebe ali svoje družine?
  14. Ali ste kdaj igrali dalj, kot ste načrtovali?
  15. Ali ste kdaj igrali, da bi pobegnili pred skrbmi in problemi?
  16. Ali ste kdaj razmišljali, da bi naredili kaj nezakonitega, da bi dobili denar za igro? Ste to storili?
  17. Ali zaradi igranja slabo spite?
  18. Ali greste igrat zaradi prepirov, razočaranj ali frustracij?
  19. Ali vas nekaj žene, da bi vsak srečni dogodek proslavili z nekaj urami hazardiranja?
  20. Ali ste kdaj razmišljali, da bi si vzeli življenje zaradi hazardiranja?

Če vsaj na sedem vprašanj odgovorite z DA, je čas za trezno soočanje z dejstvom, da ste zasvojeni z igrami na srečo.

Avtor: Toni Kočevar