Druge odvisnosti

Svet preplavlja vse večje število različnih odvisnosti. Navsezadnje je vsakdo zasvojen z nekaj »nekoristnimi navadami«, ki pa ponavadi nanj ne vplivajo tako uničujoče, da bi lahko govorili o problemu zasvojenosti. Problem nastane, ko začnemo izgubljati nadzor nad svojim škodljivim in ponavljajočim se vedenjem, ki se ga prav dobro zavedamo, a ga kljub temu ne zmoremo opustiti. Poleg tega se, ko smo že zasvojeni, ob prenehanju omamljanja pojavi abstinenčna reakcija, podobna močnemu stresu na telesni in tudi duševni ravni.

Poleg rabe in zlorabe različnih substanc gre pri t. i. omamljanju brez drog za vedenja, ki prav tako dosegajo ali celo presegajo učinke klasičnega omamljanja s kemičnimi drogami. Javnost, tako strokovna kot laična, se na tovrstne odvisnosti odziva veliko prepočasi in z nejevero, češ, ali je to sploh zasvojenost. Nesrečna življenja mnogih tovrstnih odvisnikov pa potrjujejo, da gre za odvisnosti, ki jih je zelo težko obvladovati, saj gre za »drogo«, ki jo ti odvisniki nosijo v svoji psihični notranjosti in jim je vedno dostopna takoj. Takšne t. i. »droge« so lahko naslednje:

  1. obsedenost z delom
  2. zapravljanje denarja
  3. zasvojenost s tveganjem (divjanje z vozili, ekstremni športi, adrenalinske aktivnosti …)
  4. nekatera spolna vedenja (spolno nasilje, nenaravna sanjarjenja …)
  5. obsedenost s tekmovanjem in nenehnim zmagovanjem
  6. religiozni fanatizem
  7. obsedenost z uničujočimi odnosi z ljudmi itd.

Na kratko opišimo še nekaj drugih pogostih oblik odvisnosti:

Odvisnost od odnosov

Pri odvisnosti od odnosov se odvisnik omamlja z določenim vedenjem in postopki, s katerimi v lastnih možganih povzroča izločanje naravne kemije, ki je po učinkih podobna delovanju opiatov (morfija). Gre torej za nekakšne »naravne opiate«, ki povzročajo otopitev duševne in telesne bolečine ter občutek svojevrstne omamljenosti. Za razliko od kemičnih drog se pri odvisnosti od odnosov zlorablja odnos sam.

Ti odnosi, ki »zasvajajo«, so lahko problematični odnosi, polni prenapetosti, tveganja, strahu, sanjarjenja, iluzornih upanj, pretiranega razdajanja, vsiljevanja osebne pomoči, preokupiranosti z drugo osebo, zavračanja vsakršnih odnosov, nenehnega iskanja potrditve od druge osebe ipd.

Danes se vsi pritožujemo nad izredno prenapetimi in osiromašenimi medčloveškimi odnosi. Da bi spremenili uničujoče vedenjske vzorce in dosegli boljše odnose, obiskujemo številne seminarje in delavnice za izboljšanje odnosov, beremo knjige in še kaj, ob tem pa ugotavljamo, kako težko se je zares spremeniti. Ujetost v določene vzorce vedenja pa v primerih, ko s tem škodujemo sebi ali drugim, lahko označimo kot odvisnost od odnosov in pri tem ugotovimo, da gre za eno najbolj razširjenih oblik zasvojenosti.

Problem, ki tiči v ozadju nekaterih odvisnosti od odnosov, ima širši družbeni značaj. Veliko oblik odvisnosti od odnosov namreč širša družba na nek način ceni in podpira. Primer so starši ali partnerji odvisnika od heroina, ki se ujamejo v odvisnost od odnosa s svojim otrokom-odvisnikom, saj s svojim požrtvovalnim bojem za otroka pridobijo nekakšno občudovanje in odobravanje okolice. Gre torej za soodvisnost, ki je kot spremljevalka kemičnih in ostalih odvisnosti zelo pogosta!

Zasvojenost z računalnikom

Gre za zasvojenost, ki – razumljivo – zelo narašča, saj so človekovo delo, ustvarjalnost in zabava vse bolj vezani za računalnik, ki velikokrat postane naš »tesni prijatelj«. Ta »prijatelj« je (za razliko od ljudi!) zabaven, izredno ubogljiv in prilagodljiv, nas ne nadzira in ne omejuje, ampak odpira okno v svet in s tem zadovoljuje veliko naših potreb. Skratka, v družbi z njim pogosto veliko bolj uživamo kot z ljudmi, ki so s svojimi reakcijami in vedenji lahko nepredvidljivi, celo nevarni in marsikdaj tudi prizadenejo.

Odnosi, ki jih vzpostavljamo z drugimi s pomočjo svetovnega spleta, so prav zaradi našega zvestega posrednika (računalnika) veliko bolj pod nadzorom; z njimi lažje manipuliramo in jih enostavno prekinemo, če postanejo neprijetni. S tem pa se počasi oddaljujemo od naravnih medčloveških odnosov, ki običajno zahtevajo malo več napora in so zaradi nepredvidljivega človeškega značaja veliko bolj nestanovitni. Kljub temu še vedno najgloblje zadovoljijo človekove notranje potrebe.

Nekaj osnovnih značilnosti zasvojenosti z računalnikom:

  1. zadrževanje v zaprtih prostorih z računalnikom
  2. zanemarjanje oz. opustitev ostalih dejavnosti (druženje, gibanje, šola, delo …)
  3. konflikt z okolico zaradi pretirane uporabe računalnika (nesoglasja doma in v službi, izguba prijateljev …)
  4. destruktivna vedenja do soljudi
  5. postopno povečevanje praga tolerance (za dosego istega zadovoljstva je potreben vse daljši čas uporabe računalnika)
  6. odtegnitveni simptomi ob nedostopnosti do računalnika (tresenje, potenje, nervoza, nezavedno tipkanje s prsti, obsedenost …)

Pri otrocih in mladostnikih lahko opazimo naslednje pokazatelje: zadrževanje v sobi, zanemarjen videz in osebna higiena, ignoriranje prijateljev, družine, hrane, šolskih in ostalih obveznosti. Vse to in še kaj lahko kaže na to, da je naš otrok zasvojen s čezmerno uporabo računalnika. Dejstvo je, da je med mladimi tudi vse bolj pogost (pri marsikomu celo edini!) način zabave igranje računalniških igric. Imaginarni svet računalniških iger počasi izrinja predstavo o realnosti najrazličnejših življenjskih situacij in mladega človeka nedvomno vodi v osebnostno in socialno osiromašenje. Ker življenje še zdaleč ni tako obvladljivo kot v računalniški igrici, je pobeg v slednjo »samoumevna« odločitev marsikaterega mladostnika.

V svetu obstajajo terapevtski programi za zasvojene z računalnikom in internetom, zato lahko le upamo, da se bodo začeli bolj množično pojavljati tudi pri nas, preden bo prepozno. Do tedaj pa se dovolj zadovoljujoč odnos zasvojenega z najbližjimi (starši, partnerji) zdi edini, ki lahko kljubuje tej vse prej kot nedolžni obliki odvisnosti.

Odvisnost od tablet

O zasvojenosti s farmakološkimi substancami, namenjenimi zdravljenju različnih bolezni, je težko govoriti, saj imajo »močnejša« zdravila pogosto stranske učinke (med drugim fizično in/ali psihološko zasvojenost), kar moramo žal vzeti v zakup, ko gre za življenjsko ali kako drugače ogrožajoče bolezni. Gre za predpisano rabo pod zdravniškim nadzorom.

Drugače je seveda, ko začnemo določena farmakološka sredstva zlorabljati za doseganje učinkov omame, poživljanja ter ostalega, kar ni njihov osnovni namen – na primer drobljenje in nazalno uživanje (»šmrkanje«) nekaterih pomirjeval ima podoben učinek kot jemanje poživil. Tudi mešanje tablet z alkoholnimi pijačami (t. i. koktajli) je primer med mladimi zelo priljubljene zlorabe. Vse večje število različnih izdelkov farmacevtskih podjetij omogoča tudi vse lažjo dostopnost – skoraj vsak ima doma manjšo »lekarno« kot pribežališče pred raznimi tegobami bolezni in duševnimi stanji, katerih število glede na vse bolj nezadovoljujoč način življenja sodobne družbe zelo narašča. Po burnejšem prepiru s partnerjem ali ob vedno bolj zavračajočim vedenjem nadobudnega mladostnika, ki s svojim uporniškim vedenjem preskuša meje vzdržljivosti starševske potrpežljivosti, enostavno stopimo v kopalnico, odpremo »čarobno omarico« … in izberemo. Različne tablete nas umirijo, poživijo, uspavajo, izboljšajo nelagodno počutje, nas naredijo bolj samozavestne, močnejše in še in še.

Zdi se, da je farmacevtska industrija v boju s tegobami sodobnega Zemljana zelo ažurna pri ponudbi kemičnih rešitev za najrazličnejša osebnostna in duševna stanja, ki so posledica norega tempa življenja. Da pa ne bi vse odgovornosti za množično jemanje in zlorabo tablet enostavno prenesli na njihovo ponudbo, se moramo zavedati, da je odločitev o tem, kako bomo reševali naše življenjske tegobe, vedno na naši strani. Po službenih in družinskih sporih, ko se stvari ne odvijajo tako, kot smo si zamislili, se namesto prepuščanja občutkom žalosti, jeze, melanholije ali depresije vedno lahko odločimo za bolj dejavna početja, kot so npr. iskanje bolj zadovoljujočega odnosa s sprto osebo. Beseda »oprosti«, pogovor, droben izkaz pozornosti in spoštovanja velikokrat dosegajo izrazito močnejše učinke kot kemični zvarek, ki obljublja kemično ravnovesje v možganih oz. telesu in posledično boljše in stabilnejše počutje, vendar zelo malo naredi za nezadovoljujoč odnos, iz katerega slaba počutja običajno izvirajo. Tako s tabletami velikokrat le odpravljamo posledice zgrešenega načina življenja. Ker se ne soočimo z vzroki zanj, se lahko jemanje zdravil zavleče v nedogled, pri čemer moramo seveda zaradi postopnega razvijanja tolerance telesa na odmerke zdravila le-te sčasoma povečevati za doseganje istega učinka.

 

Opisano seveda ne predlaga, da takoj opustite zdravljenje, ki vam ga predpiše vaš zdravnik, vsekakor pa se zdi smiselno bolj poglobiti v psihološki vidik težav in bolezni, s katerimi se spopadamo. Kakovostno svetovanje ustreznega psihoterapevta ali zgolj več (in na pravi način) vloženega truda za urejanje medosebnih odnosov bi vsekakor zmanjšalo čakalne vrste v zdravstvenih ustanovah, verjetno tudi nekoliko zmanjšalo zaslužke farmacevtskih združb, a nedvomno usmerilo naša življenja v boljše obvladovanje težav.

Zasvojenost s tabletami je ena hujših zasvojenosti, saj se z njihovo pomočjo veliko enostavneje naučimo obvladovati psihološke težave, kot če izberemo pot soočanja, osebnostne rasti in preoblikovanja načina razmišljanja ter dejanj za boljše počutje in odnose. Zato je tudi pot zdravljenja te odvisnosti vse prej kot lahka, saj od nas zahteva osebni napor za spremembo načina življenja, pri čemer nam bodo najbolj uspešno pomagali kakovostni terapevtski programi, psihoterapevt ali vsaj redno obiskovanje samopomočnih skupin ljudi z istovrstnimi težavami.

Zasvojeni z drogami poleg jemanja heroina, kokaina ter ostalih substanc pogosto zlorabljajo učinke raznih tablet, še posebej v trenutkih, ko nimajo možnosti priti do svojih drog. Nekatere tablete (običajno v čezmernih odmerkih) pomagajo blažiti znake abstinenčne krize in so priročno nadomestilo ali uporabno sredstvo pri kombinaciji z drugimi drogami v želji povečevanja in nadgradnje omame. Tako imamo danes neizmerno število t. i. politoksikomanov, ki dobesedno zmečejo vase vse, kar najdejo, in zato pogosto pristanejo na urgencah zaradi predoziranosti in kontrareakcij med posameznimi substancami. Ob tem preventivnega ukrepanja v smislu zmanjševanja založenosti »hišnih lekarn« na minimum najbrž niti ni potrebno posebej omenjati. Vsekakor pa so najboljši zgled mladostnikom starši sami, ko se po konfliktih doma in v službi ne zatekajo v objem raznih pomirjeval in podobnih kemičnih substanc, ampak rešujejo tovrstne težave z dialogom.

Avtor: Toni Kočevar